re-hash

Če je nič ne boli

Če je nič ne skrbi

Avtomobili

Zavidam Igorju Samoboru. Kako  kljub dežju tako počasi in sproščeno hodi iz širšega centra v strogi center. Se rahlo smeji, dežnik lebdi nad njim. Jaz pa strašno napeto stopam, potrebujem še pet minut po Streliški do veceja. In zdaj ko gledam skozi okno, nad gorami se že jasni, vidim, da je  imel prav tak obraz. On je človek za gledat.

V tem lokalu je na nekaj deset centimetrov višjem nivoju prostor, kamor pogledajo vsi. Ker je moj dan, v njem ni nikogar. Greva na najin najljubši kavč, vem, da nad njim piše nekaj takega, kar te dela pomembnega. Naročim kot običajno, potem pa padem v kadilski trans.

Gledava trač revije, pogovarjava pa se o avtomobilih. Nerodno mi je, ko tako razglabljam o njih, vem pa nič, zato govorim pridušeno.

Pogovarjava se o moških, o njih vem še manj, zato govorim izredno pridušeno. Ker sem na kavču, imava manjšo seanso. To je verjetno edina tema, o kateri ne pametujem. Meni se sicer zdi izredno preprosto, enkrat tako, drugič drugače, a ravno takrat je pred mano kdo, ki pa stvari dojema obratno. Zaključim z vesolje mi nagaja.

Kdorkoli pride v lokal, stopi do najinega odra, kot da je na razstavi, midve pa  neopazen inventar. Gledava nazaj, po parih primerih že zbadljivo, a nič.  Po dvajsetih minutah pa se k nama povzdigne par srednjih let. Malo sva zadržali – ena požirek, druga dih, da se prepričava, če se to res dogaja. Teater je bil skoraj popolnoma prazen, odnadva pa prideta k nama na oder. Zdelo se mi je kot napad v intimen prostor. Govorila sta, bila sta preglasna. Ljubljančana ali tu naokoli. On seveda ves pameten, ona pa, namesto da bi bila tiho, mu je odgovarjala. Najini pogovori o avtomobilih in tračih so zastali, čeprav sva še vedno buljili  v potiskane strani in fotografije Marka Potrča. Njiju pa ni ustavila niti pijača. Takrat je k nama udrl še en par, vljudno tih. A prvi še ni povedal vsega. Po naključju so takrat vstopili neki njuni znanci. Moški iz prvega para je seveda prevzel vodilno vlogo in se razgovoril o svojem statusu, avtomobilu, potovanjih, premoženju. Slišal ga je cel lokal. Sogovornik mu ni ostal dolžan. Tudi on ima precej pod palcem, sicer jima ne bo podaril parcele/stanovanja, lahko pa ju časti kavo. Stari, ampak, ejjj, Kuba, to je pa zakon. To pa moraš it. Valda, stari, vem, mam že rezervacijo za 1.999 evrov.  Tako sta se petelinila, ostala družba okoli njiju pa je pametno molčala. Midve sva svoje nasmehe skrivali za revijami in zaključili s tem, da če bi morali prenašati takega modela, mu pa tut audi A4 z bang&olufsnom ne pomaga.

Tivoli, rečem taksistu mogoče malo prepozno zaradi odmeva udarca avtomobilskih vrat. Tokrat smo vstopile vsaka pri svojih vratih, lekcija vessvetjeprotimeni taksista zadnjič je obrodila sadove. In kaj se dogaja v Tivoliju, pravi današnji, ki si ga niti nisem dobro ogledala, T. pravi da je nekje 30 – 35. Em, nič, pravi B., samo odhod imamo, dodam. Aha, nadaljuje voznik kie, a  koncert? Se nasmihamo in muzamo, sploh ne vemo, če bi odgovorile, in ker se je ravno  vključeval na glavno cesto, sem v pogledu levo in desno rekla 50cent. Aaa, je bil njegov odziv zavit v smehljaje, ki niso kazali ne zgražanja ne navdušenja. A je dodal, saj nekje imam pa še njegov cede, kar nam je potrdilo da gre mogoče bolj za zadnje. Zavil je pod mostom dol, čeprav grem jaz vedno čez most. Ker je po moje krajše. Ampak on že ve, ker je taksist. Ker je lahko pa res krajše. Ali pa je daljše in je on taksist… Ne vem odkod (pa sem sedela poleg njega) izvleče torbico s cedeji in počasi pelje po neprometni cesti ob vodi. Lahko jaz poiščem, mu pravim, ko poštekam, da bomo dobile glasbeno (neizrečeno) željo. A on to hitro prebrska in že se zasliši tuuudup a a a tuudup. Musko imamo naglas, šipe mal spuščene, počasi in z sunkovitim zaviranjem se plazimo čez dolge ležeče policaje v gengsta stajlu. In umiramo od smeha. Pri piramidi mu zaupamo, da niti ne poslušamo tolk tega, da gremo bolj tko… za žur. A?, je začuden, pa se potem pogovarjamo, kaj poslušamo in kaj ne, pa da na koncu še en komad od Maajke. Je rekel, da nas pa mogoče prepriča, da gremo kar do Zagreba. Vožnja z vzdušjem je bila 4.25€.

O Hrvatih. V Sloveniji se tako brezglavo postavljamo v vrsto, iz katere nastane gruča, potem pa čudna množica in prerivanje. No, se mi zdi. Bi skoraj uporabila samo eno besedo za opis situacije – balkansko, pa bi s tem naredila krivico Hrvatom in sramoto sebi, ker nepremišljeno in neprimerno uporabljam ta  pridevnik. Pridemo do Dvorane sportova s precej hitrim korakom, bil je namreč mraz, jaz pa seveda premalo oblečena. Zagledamo neko kolono, se hočemo že nedolžno urinit pod vznožje dvorane, a pogled sledi in sledi vrsti na trgu. Kot debela kača je bila rahlo zvita do grma, do koder sežejo oči. Hm. bi bilo dobro it vljudno v vrsto, a ne… Nobenega urivanja, nobenega prerivanja, nobenih redarjev, ki bi to kolono kontrolirali. To je bil zame čudež med možnimi čudeži. Šlo je hitro, nisem niti zamrznila.

 Dvorana sportova. Je majhna. Seveda jo gremo mi takoj primerjat s Halo Tivoli, a jaz itak nisem najboljša v teh merskih razmerjih. Bi skoraj rekla, da je manjša, pa itak nima veze. Počasi se je polnila, nikoli se mi ni zdela nabita, a bila sm itak preveč spredaj, da bi to lahko ocenila. Predskupine so pljuvale besede, od katerih sem si zapomnila samo jebena. Tudi zlate ketne so bile. Drugače pa bit mamljiv, vzdušje pa že toplejše. Pred Fiftijem pa sama Đejzlou, ki je odvrgla svoj bel kožuhast plašček in zapela. Stvar bi lahko bila dosti bolj posrečena, ampak kaj pa jaz vem.

Fifti. B. in T. pravita, da zgleda v živo dosti dosti bolje kot na slikah ali tv-ju. Pa meni se tudi tako zdi, čeprav sem ga videla bore malo. Če sem videla čez tistega pred sabo, pa potem nisem videla čez velikana pred njim. Po kakih 15min njegovega nastopa, ko se na našem koncu velike selitve malo umirile, sem si miroljubno izborila malček prostora spredaj in zadaj (ob strani sem bila pa še vedno stisnjena). S T. in B. smo se nehote ločile, tko da sem bla čisto in da hood z reperčki, ki so dejansko izpeli/izgovorili vsako njegovo besedo. Padla sm not, blo je dobr (ali kot je rekla šefica avtobusa – a vas je kej trgal? Hm, al vas je raztrgal? Ma neki v tem smislu, yo).

2 pripombi. Neverjetno nadležen mi je bil folk (hm, večina torej), ki je fotografiral in snemal, kot da bi jih sam RTV poslal naredit dokumentarec. Gužvajo se naprej, se stegujejo, se naslanjajo in te prepredejo s fotoaparati, GSM-ji, kamerami in njihovimi vrvicami. Eeeej, dej rajš mal zamuvi, nooo. Ta druga pa je subjektivna, čeprav se bo mogoče izkazala za objektivno, pa bi raje kak poznavalec to potrdil. Kaj je bilo tisto z venčki refrenov? refren1 bang refren2 beng refren3 beng. Stvar je bila ful kratka, ma urca 15, mogoče mal več.

 In potem Ljubljana in burek. Put your hands up. Let me see your hands. Raise your hands.

Nedavno sem odklikala test, za katerega je v jedru pisalo Pojdite na spodnje spletne strani in izbirajte predmete, ki jih ponavadi vlačite v torbici. Zanimiv psihološki test, ki vam pove, kdo pravzaprav ste s to svojo kramo v torbici. Kako naj bi se uprla taki podrobni (psiho) analizi?

 Zataknilo se je seveda že takoj na začetku, ker nobena od predlaganih oblik ni ustrezala moji, pa čeprav imam kar dve torbici. No, ena je bolj torbica, druga pa kljub  skromnejšim dimenzijam spravi vase vse torbičine stvari plus plastenko vode, opremo za trening, dežnik in celo CD-player (ampak to samo enkrat, ko je ipodek bil neznano kje). Torej ta druga, ki jo lahko nosiš na rami ali čez prsni koš, ključnico in hrbet, skriva v sebi marsikaj. Najraje se v njej zgubljajo avtomobilski, stanovanjski in usb ključi in razno razna navlaka. Potem čisto feng šujevsko mečem stvari stran ali jih prelagam na primernejša zatočišča.

Amapak v žepku z zadrgo na strani že leta  čepi modra kartica, uporabljena le kratko obdobje letno. A ne čutim potrebe, da bi ta kartica, predvsem v neskladu z mojimi pospravljalnimi načeli, bila kje v kakem predalu in čakala na tisto par dnevno uporabo. Ne, ta kartica je tam za vsak slučaj. Ker nikoli se ne ve, kdaj se bom kar znajdla kje drugje, v Londonu natančneje. Če bi delala seznam obsesij (in jih ne bi bilo  malo),  bi bila podzemna železnica na prvem mestu. Zato mora biti ta oyster kartica vedno v tobici. Včasih jo malo pogledam in vedno preberem, kot da bi brala prvič: Don`t throw away your Oyster card, you can use it again and again. Jaaaa, again and again. Se zadržujem in ne izbiram destinacij glede na to, ali imajo podzemno ali ne. Amapak če je, me to neizmerno razveseli. Zato grem rada v London. Ker sem tam v drugi coni in se nujno  rabim prevažat. Ker mi je všeč, kako ni take gneče kot npr. v Moskvi in se lahko vsedeš, bereš, tuba pa te  premetava, skoraj uspava. Ker kljub mrazu zunaj je na tubi toplo. Ker hitro hitro prideš in si ti ni treba razbijati glave, kje točno moraš stopiti dol. Ker narediš klik s kartico in to iz dneva v dan bolj sproščeno, samoumevno, v mimohodu. Ker angleški glas pravi Mind the gap. Ker je zabavno, da narediš cel krog s circle line in prestopaš na najbolj nemogoče (beri dolge) povezave. Ker je to kot nek fetiš.

 Kartico pospravim nazaj v torbo. Rezultat testa kaže, da sem 21% intelektualke, 21% bloninke ter 21% gospodinje. Nikjer pa ne piše, zakaj letos ne grem v London.

In je vsakič tako. Za vsakič seveda mislim samo trikrat, pa še to enkrat na televiziji in ne v živo. Na začetku se blokiram in si pravim – ah, ne boš zdaj sanjrala, a že zrem v prazno in sem v svojem svetu.

On stoji in igra violino (tako dvakrat). Za prvič se ne spomnim točno, tega je že leto ali več nazaj. Drugič pa je tam stal izrazito dobre volje in če ni igral, je gledal v ljudi pod sabo. Kot da bi se ustavil na vsakem obrazu/telesu posebej. Jaz sem se potem premikala levo in desno, odvisno kakšnih dimenzij so bili ljudje pred mano. Stala sem kot uročena, komadi, ljudje, besede pa mimo mene, skozi mene, naokoli.

Danes on sedi in je za klaviaturo. Ne gleda ljudi in se ne smeji. Ampak jaz isto. Se premikam levo in desno. Vse skupaj pa mimo mene veliko prehitro. Rečem šeee, a ni šlo. Skoraj vsi so odšli dol, on je popil nekaj rdečega do konca, se oblekel in zvil kable, premaknil stvar ali dve in šel. Tako tudi jaz.

Vsakič (tri obdobja torej) je tako. On sedi. Kavč je mehek, rjav, zelen ali pa ga sploh ni. On sproščeno sedi v svoji črni recimo temu srajci, jaz pa sem že s svojimi koleni pri njegovih kolenih, z desno roko od sredine prsnega koša počasi proti vratu, z glavo pri vratu, z levo roko nekje na njegovem pasu (malo na kavbojkah malo na srajci), z ustnicami čisto pri vratu, sedim na njegovih stegnih, s koleni narahlo okoli pasu, z ustnicami proti ušesu, s prsi pri njegovem telesu, z licem ob njegovem licu, z jezikom pri njegovem jeziku.

In tu se konča, ker me kdo rukne, ker kdo pravi, če gremo na pijačo. Od tu naprej ne pride, čeprav se potem prizor ponavlja znova in znova v moji glavi. Kot zmontiran kader se začne in konča. Začne in konča. Začne in konča, dokler ne zaspim.

Žmigavci namreč. Štiri utripajoče lučke (čeprav jih je vseh skupaj 8 ) na devetki, ki vozi v smer Štepanjca. Štirje smerniki v zahvalo ali kaj, ker narediš tisto, kar bi menda itak moral. Ampak je dober občutek, ko stojiš na bremzi in čakaš, da se odvije predte in najprej zažmiga samo na levi, potem pa ko že malo daš gasa in spustiš sklopko, zažmigajo vse štiri. Sem mislila, da je tako radodarna samo enka, a očitno se z mojim p. premalo voziva po Ljubljani (ker trojka ima itak cel pas zase).

Ker je bil danes dan na cesti, so se mi konstantno postavljala vprašanja (še refleksije za nazaj). Koliko stacionarnih radarjev je od lj do mb. Kolikokrat so me ujeli in kdaj bom dobila pošto in mi bodo vzeli izpit. Ali je bilo v tistem križišču desno pravilo ali je tisti punto enostavno prigonil (moja bremza že škripa od vsega hudega). Ali je nekje med lj in ms (kje točno ne vem, je pa to del, kjer ni možnosti, da greš na kako avtocesto in si pač na regionalni. Se mi zdi, da je blizu tistih krajev, kjer so stalno kolone, kjer je veliko tovornjakov) nek železniški prehod na – poudarjam – edini glavni cesti, ki ga opaziš približno takrat, ko si na njem (andrejev križ, zaboga, če ni tega Andreja vlak povozu, pa seveda neopazen). In če bi bil moj avto malo močnejši, bog ne daj gti, ali bi vozila še groznejše kot sedaj. Jaz seveda mislim, da vozim solidno, čeprav sopotnike malo premetava (in oni vztrajno zatrjujejo, da je vse ok).

In če bom kdaj počila, bo to seveda med neko gužvico, ko bo šel po nasprotnem pasu gp in jaz se bom ozirala najprej levo nazaj, potem pa še strmela v vzratno, dokler ne bo naredilo bum in kreš. Zato vedno, ko vidim, da se mi približuje, naredim malček bolj varnostno razdaljo (če seveda le ni gp prehiter in enostavno ne gre, ker pogledat najprej levo in potem nazaj je pa resno obvezno).

Moj avto je res poseben. Obnaša se kot dizel, dosega neverjetne hitrosti (imam na sumu, da ima vgrajeno boljšo mašino, kot piše) in poglavitno – je neviden. To bi lahko sicer bila prednost, ki jo bom potrdila, če v roku ne vem kolikih mesecev ne dobim nobene položnice, pike ali karkoli groznega že v modri kuverti pride na dom, a zaenkrat jemljem kot slabost. Ko se vozim po avtocesti po prehitevalnem pasu, se kaj hitro prilepim na kako mazdo6 ali kaj podobnega (skratka,  še enkrat boljšega od mojega p.) in držim za njim neko razdaljo, ki se vztrajno manjša vse do enega metra, tisti pred mano meni nič tebi nič fura po levem in opazuje Nanos al kaj, mi ni jasno. Jaz pa tam za njim upam, da se umakne. A nič. Ma čisto nič. Tam nevidno vozim za njim, še jaz opazujem Nanos, dokler me ne reši kak benfl, katerga pa ta mazda6 opazi in se umakne. A kaj to meni pomaga, ko mi vzame ves zalet in potem ne vem, ali naj takoj skočim za mazdo ali še mal stiskam na gas, delam dihalne vaje in si mislim push push (ker benflnou se mal bojim). Mogoče bi mogla mal požmigat z dolgimi lučmi, a če povem po pravici, si ne upam. Moj avto res ni tako močan, niti ne dosega blaznih hitrosti in bi mi bilo smešno, da mu poblendam, potem pa, ker bom verjetno še vedno mal nevidna in se bo mazdi zdelo, da so to le pobliski iz neba, bom mogla še mal zabremzat, potem pa bo šel zalet k vragu in ga še spodobno prehitet ne bom mogla. In najmanj, kar rabim, je, da me kak psiho lovi po AC.

Jaz pravim, da je moj p. skoraj terenc in da je res super. Drugi se mi tako nasmehnejo, češ aha in pogledajo z usmiljenim pogledom. Res je, da ne kaže trenutne notranje in zunanje temperature (ma to me skor vsak vpraša), ampak gre. In ker znam tako dobro bočno parkirat, bi lahko nastopala oba v reklami.

verjetno bi lahko kadila. lahko bi obsedeno hujšala ali se redila. a moj “bad habbit” je tak podtalen, da ga nihče ne vidi. lahko se napajam, uživam, doživljam, pa ne bo nikomur jasno, da pa z mano nekaj je.

 ko se zjutraj zbudim, je to prvo, kar vidim. do okna sem slepa, šele ko razpnem žaluzije, oživim. tudi če je megla od višin do nižin.

grem u centr. sm u centru. se dobimo u centru. se vidmo u centru. sm še u centru.

ko hodim v center, si mislim – danes se lahko vse zgodi. lahko vse dobre stvari naenkrat. mimo mene bloki, hiše, vodnikov hram, tržnica, čez cesto (hm, le kakšna je ledena kava za 1.50 evra) in potem se odpre, film pa se upočasni. stojim pri miru, okoli mene pa se vse zavrti. potem pa levo ali desno ali naprej – je čisto vseeno, samo da je, in čimbolj naokoli. in kamorkoli pogledam, v mojih očeh naredi “klik”, center kar kliče po “klik”, kamorkoli se ozrem.

v centru lahko hodim od kave do kave, pa čeprav sta vmes le 2 metra. ali pa prehodim malo več do križank, tam pa obsedim, saj imajo stoli  stik nog na taki višini,  tam pozabim na vse (meditacija za od 1,10 evra naprej).

izmišljam si razloge, da grem v center. po razstopino za leče, zamenjat tolarje, ki so se najdli v omari, po ribe, k operaterju, k zobozdravniku, pogledat vreme, na trening… ali pa pač hodit, sedet.

 center je najboljši, ko je gužva, ko se kaj dogaja. takrat so vsi ljudje lepi, zabavni in zanimivi. sediš, oni pa mimo ali pa poleg, takrat se lahko vse zgodi.

ko se zavem, kako mi je to mesto ljubo, se kar smejim. pravzprav v centru doživljam vse tisto, kar ti da cela paleta substanc. ah, definitivno odvisnost. in potem abstinenčna kriza, ko potrto v najemniškem stanovanju razmišljam, kako bi prišla do  vsaj 40 mojih kvadratov v centru.

Vozim po južni vpadnici. Obraz  je skremžen, hočem, da solze pridejo na plano. Stiskam oči, telo imam napeto, sonce me zadeva z zahodnim kotom. Da se usuje po licih, da kaplja slana voda na obleko, da se maskara razstopi v kolobarja, da hlipam, da zadušim krik. Ker potem bi bilo tako kot po dežju. Potem bi lahko dihala, zajemala zrak in ga izdihala.

Iz mene ne pride nič. Oči so vlažne zaradi sonca, rdeča luč, zavora, stop. Brez upanja in iz navade ošinem mobitel. Kako bi letel ob obcestno hišo, se razbil, raztreščil, počil. Napenjam oči, polne so sonca, jih vidim v ogledalu, kako so zelene. Kako so svetle, kako niso moje. In si kot rešitev predstavljam  mesto, ogromno, visoko,  ki bi me potegnilo vase, zacentrifugiralo in izželo. V meni je jeza, a jo zanikam, skrivam za žalostjo, potem pa je tako kot je. Zavijem na stransko navzgor, poberem 1000 stvari, ki jih prepeljavam, zaklenem. Odklenem, odložim, prižgem računalnik. Se to ponavlja. Razžira me, ne prenesem sten, vsak dan so bolj skupaj, bolj temne.

Zato pa vozim po južni vpadnici malo čez šestdeset in čakam, da me bodo solze rešile.

Skuham si kavo. Instant, čisto na hitro. Če si je ne bi, bi že spala. V najboljšem primeru v postelji, drugače na pol na tleh, na pol na kavču.

 Tako že par dni zapored. Ne pridem k sebi. Potem pa ob devetih, desetih dobim čudežno moč. Lahko kuham, pospravljam, zlagam, prelagam, urejam, mečem stran, odnesem smeti. Edino posoda ostane za jutri ali koga drugega. Umazane posode ne maram, čista pa me blazno privlači, saj vedno znova odpiram omare in vzemam ven majhne in velike krožnike, velike in majhne  žlice, skodelice za kavo ali gostilniške kozarce, ikea, made in russia.

 Pijem zdaj kavo, da se prebudim, da zdržim do devetih.  Sedim takole za mizo, pogled mi zajema Ljubljano. Danes je bil tako preprost dan. Sedim ob Ljubljanici na visokem stolu, noge mi bingljajo v zraku, obutev je padla na tla. Mimo ljudje, oblaki so zakrili sonce, veter, preprosta lahkotnost, skoraj lebdim na stolu. Nežen bombaž čutim na nogah malo čez kolena, premikam se zdaj levo zdaj desno, ljudje pa mimo. Govorim in se smejem, saj ne vem kaj in zakaj. Kot tujka sem v tem posvojenem mestu in to je enkraten občutek. Čudno, ne… Gotovo je tega vir kakšen kompleks.

 Kava je prijela. Bluzim in čakam, da kdo pride ali da jaz grem. In danes, ko je tak lahkoten dan, lahko naredim kaj takega, kar le redko. Zamižim in se znajdem v poltemi, slišim glasbo, ki me naredi mehko, moje misli usmerjajo, rahlo sklonim glavo v desno, ne ustavim…

*na ovitku piše mojstrovina! in 5 zvezdic, a mi dvd ne prime. očitno si bom “če ne moreš živeti tako, kot si želiš, kašen smisel ima potem življenje” pogledala po drugi poti kdaj drugič.